Druga violina

Ko prevzame orkester mijavsterjev violina Sukie

Pozabljena violina

Prva violina v koloniji mijavsterjev, Snoopy, da vam bo bolj jasno, sem s prihodom mladiča postal v hipu druga. To se je zgodilo namreč jeseni, ko je prišla k nam mačica Sukie.

Življenje se mi je tako čez noč postavilo na glavo. Seveda sem odpadel kot gumb z gat, saj kot velik in odrasel maček nisem mogel tekmovati z ljubkim puhastim mladičkom. Mati narava je žal poskrbela za to, res hvala ji!

Vsi moji človečki so namreč takoj skakali okoli te beloumazane zanikrnice z bolhami, name pa so reci in piši gladko pozabili. Nobene socializacije se niso šli in nobene okusne nagrade nisem dobil. Klinc pa knjige, ki so jih pred tem študirali, ker se jih niso prav nič prijele.

Oni so kajpada vse lepo naredili po svoje, kar se niti ni izkazalo za slabo. Pravzaprav sem se še enkrat pokazal kot izredno plemenit mačkon, tak širokosrčen tipson. Sem pač odprt za novosti in liberalec po duši. No mijav, to so mislili oni.

Podganji hudič

V resnici sem se je, mijav priznam, bal kot podganjega hudiča. Bolj ko sem se ji umikal, bolj je to mače režalo za mano in ovohavalo mojo podrepno odprtino. Phh, najbrž sem dišal tam zadaj, kako sicer tudi ne bi, ker čistoča je pri nas mačkah vedno na prvem mestu.

Pravzaprav sem se močno trudil, da bi belo hudičko dal na ignore, a mi je sem in tja ušel kakšen mačji sik. Ona pa, kot da se ni zgodilo nič.

Potem sem dojel: Butasta je!

Sanjska kombinacija

Ampak sam se mačjih butar ne bojim, torej me nima biti česa strah, sem poštudiral, in razmišljal nekako takole: Snoopy je pametnejši, Sukie je lepša, oba skupaj pa sva idealna kombinacija in par, prva in druga violina mijavsterskega orkestra.

Poleg tega bodo zdaj vsi človečki mečkali njo, mene pa pustili lepo pri miru. Jupi, mijav! Kaj boljšega se mi ne bi moglo pripetiti.

Ego na tleh

Mijav, toda v kakšni zmoti sem bil. Meni je njihova običajna pozornost zelo manjkala. Premalo fizičnega trenja seveda vpliva na mačjo psiho in ego, to sem kaj hitro ugotovil. Hkrati pa sem se zavedal, da s prijaznostjo do novinke lahko ponovno obnovim naše mačje-človeško partnerstvo in topel stik.

Mijav sem dober, pravi mačji terapevt za odnose, kaj ne?

Pa sem vdano sprejel vlogi mačjega fotra in druge violine. Vsi so bili navdušeni nad mano in mojo toleranco do poscanke Sukie, ki si je taco na srce noro preveč dovolila.  Ne samo da je puščala kot zalivalka za rože, celo smrdljivo pocaste klobase so ostajale za njo. Seveda mi je bilo tega kmalu zadosti.

Vzgoja po mačje

Mijav, in ni čudno, naravnost moral sem ji dati kakšno vzgojno lekcijo s taco. Drugače ne bi pokapirala, kam se hodi na stran. Zato pa smo fotri, mrnjav!

Sem vam zavezal gobce, a ne? In da ne slišim več vaše tako opevane mantre o nesposobnih starših, ko vam zmanjka argumentov. Pha, menda si novodobni človeški mladiči niti riti ne znajo sami obrisat.

Vzgajat je treba pač znat in jaz sem naravni talent. Če vse skupaj vzameš kot igro, spoznaš, da prisotnost mladiča na kavčteritoriju nikogar ne ogroža, mogoče je zgolj kastriran tvoj ponosni ego, a preživiš.

Rad jo imam!

To vsiljivo mače sem vzljubil in je postalo moje vsakodnevno razvedrilo. Butasta, kot je še vedno in bo očitno ostala, ker kdo za mačjo voljo pa lovi svoj rep, preganja moj dolgi čas. Seveda zdaj absolutno manj spim in gledam skozi okno, jutranja in večerna igra s Sukie pa sta redno na mojem urniku.

In še moj nasvet za človeške odločevalce o hišnih ljubljencih: Bolje kot en sam sta zagotovo dva mačka. Nikoli vam ne bo dolgčas. Njima pa prav tako ne.