Človek, odjebi!
O otroškem ravnanju z mački
Morda vas je današnji naslov Človek, odjebi! nekoliko začudil in odvrnil od tega, da bi brali naprej. Toda midva mijavsterja in mačka, Sukie in Snoopy, vam morava glasno in javno izmjavkati, kar naju žuli že ves teden.
Ko ti ni
Tako kot vi ljudje niste vsak dan nasmejani in razpoloženi za družbo in veseljačenje, saj ste morebiti ponoči bolj slabo spali, ker si je vaš mulo razbil glavo, ali ker vas je ozmerjala žena, saj po njenem polletnem prosjačenju še vedno niste popravili kotlička, ali pa celo kar tako, ker enostavno lahko, tudi midva mijavsterja nisva vedno na razpolago za vas in vaše potrebe.
Pripeti se namreč lahko, da tudi midva vstaneva na levo taco in nama enostavno ni, kot pravite sami. A največkrat nama dan pokvarijo ravno vaši razposajeni človeški mladiči. Ti namreč nikakor ne zastopijo, da midva ne želiva njihove neprestane ljubeče pozornosti in dotikov. Pravzaprav mački ne govorimo tovrstnega jezika ljubezni, da se razumemo.
Neprimerno izkazovanje pozornosti
Pa naju gnetejo, ljubčkajo in božajo, pa prestavljajo in nosijo s seboj kot nekoč najina mačja mati, pa vlečejo za rep ali taco, in neprostovoljno zadržujejo ob sebi, in pokrivajo z odejo, ker da sva menda njihova grelna blazina. Ej človek, mijav, halo!!!
Res je, sva najlepši kosmati mačji pojavi daleč okrog, a za mišjo voljo, kar je preveč, je preveč. Za nameček se potem tile vaši človečki in človečkice požvižgajo še na to, da se midva dereva z značilnimi cvilimijavki in da celo pihava in praskava. Njim se zdijo najine burne reakcije na moč zabavne in še z večjim užitkom vztrajajo v svojem vsiljivem izkazovanju pozornosti. Porka mačorka človek, Sukie beživa stran!
Izginotje in panika
Tako se redko, a le primeri, da midva zjutraj po zajtrku enostavno izgineva kot kafra. Mine ura in mineta dve, imate kosilo. Zvečeri se in naju še vedno ni okoli. Takrat pa vas zagrabi panika. Kličete in iščete naju po vseh možnih kotičkih v stanovanju.
S Sukie nisva ne v krošnji velikega mačjega drevesa ne na običajnih ležiščih, in tudi ne pod posteljo in ne na omari ali kavču, pa tudi pod mizo s prtom ne, kjer na stolu skrita običajno dremljeva.
Zdaj vam gre že kar malo na jok. Pomislite celo, da sva nekako uspela uiti iz stanovanja in že odpirate vhodna vrata. Potem hodite gledat v stopnišče stanovanjskega bloka, da nemara reveža nisva ostala po pomoti kar tam, čeprav vam vaš notranji glas pravi, da je to popolnoma nemogoče, saj ste bili ves čas doma.
Obup, sreča in nagrada
Naposled naravnost obupani preverite še notranjost velike omare z drsnimi vrati, ki jo imate v spalnici. Vaš obraz se v hipu razjasni, kot da bi ravnokar rodili svojega človeka, in znotraj omare zagledate najina kosmata plašča.
Midva pa vas komaj kaj pogledava, ker zaradi prižgane luči dajeva vtis, da sva celotno zadevo prespala, saj ste naju vi zaprli v omaro, četudi to ne drži. V hipu pozabite, da ste naju ves dan iskali in klicali. Srečni ste.
Navsezadnje imate svoja črno-bela mačkona, ki sta vas takole pustila na hladnem, srčno radi, zato ne gojite nikakršnih zamer. Nabrita mijavsterja sta si želela zgolj in samo malo miru. Potem svoja mačkona pošteno nagradite z dobro večerjo. Po večerji pa sama zlezeva v vaše naročje. Na crkljanje, kajpada!
P. S. Še najino dobrohotno opozorilo: Brzdajte svoje otroke, saj mački nismo ne ljudje ne igrače.