Hudo dobra igra

O mačji iznajdljivosti

Tudi mački v letih, kot je moj Snoopy, in še odraščajoče mačice, to sem jaz – Sukie, imamo svoje najljubše igre. Te nam popestrijo čas, ko ne spimo in ko ne polnimo svojih želodcev s čim nadvse dišečim in okusnim. In veste, kaj je super, te zabavne igre nam nikoli ne more kupiti naš mačkočlovek, temveč si jih izmislimo kar lepo same. Sicer se zaradi novih igračk, plišastih mišk in paličic z obeski, nikakor ne morem pritoževati, ker moji ne šparajo ravno z denarjem pri tem, imajo naju namreč za pocrklji, to je kot nekakšnega nadomestnega človeškega otroka, ki je deležen veliko ljubeče pozornosti in priboljškov. Mačke pa smo drugače zares precej inovativne in idej za igro nam ne zmanjka nikoli, če nam le pustite.  

Pozor, opazujemo vas

Tako sem neko oblačno jutro zaspano opazovala mojo ljudkico, ki se je ravno sladkala še z zadnjim koščkom omamne čokolade, medtem ko je brskala po spletu za ocenami nekega fotoaparata, ki bi ga menda rada imela.

Bila sem nedaleč stran, za njenim hrbtom, in sem oprezala ter čakala na morebitno priložnost, ker se mi je zazdelo, da me tisti ostanek, srebrni stanjolček kavine čokolade, naravnost izziva. Seveda sem bila prepričana, da ta nikakor ne sodi  na mizo, temveč v koš za smeti, kjer pa bi  mu  bilo zagotovo nadvse dolgočasno, ko bi kot nesrečnik obtičal v smetiščni večnosti, brez nalog in svojega življenjskega smisla.

Papirček je igrača

Ne da bi karkoli nakazala, kaj nameravam, sem se nato na vso moč svojih malih šapic, kot pravcata superket – Ej, pa saj jaz to sem!,  izstrelila na mizo in bliskovito pograbila šumečo igračo ter jo v svojem drobnem gobčku odnesla proč. Človekinja je za mano zgolj jezno zamahnila z roko, a se je brž vdala, ko je videla, da se z njim tako ljubko zabavam in ob tem spuščam celo vrsto nekih mijavkcev zadovoljstva. A ne, da znam otopliti njeno srce, kaj pravite?

Mačji prdec poseže v igro

In glej ga zlomka. Moj zaklad z mize ni ostal skrit očem pretkanega Snoopya. Ta mačji starec si je očitno zadal za cilj, da bo papirček njegov in ne moj. Prekleto! Nimam šans proti njegovi težki beli gmoti dlak in mišičevju, podloženemu s špehom. Da se razumemo, Snoopyu se ležernost že pozna na visečem trebuhu. Kaj pa samo spi in je, stari mačjeprdec. Vem, da je meni fit telešček vsekakor bolj pomemben kot njemu, zato se tudi veliko sprehajam, skačem in nasploh norim po mizah, policah in omarah.

No, naj nadaljujem. Aha, renčala sem kot prava divja mačka, a ni nič pomagalo. Mačkon Snoopy me je ujel, dvakrat oklofutal s svojo debelo šapo, potem me je celo nekako spravil podse, da sem uspela iz grla izdaviti le še en precej cvileč mijavk. In rezultat: srebrno igračko sem izpustila iz objema svojih mlečnih zob. Pih!

Presneta baraba, kar imej ga in naj se ti zatakne v smrdljivem gobcu!, sem mu zarenčala nazaj. On pa se je samo namrdnil v pozo z dvignjenim repom in zamjavksnil: Kaj je tamala, daj vzemi mi ga, no. Potem je zadirajal po dnevni sobi in jaz seveda nisem ostala ravnodušna, zato sem besno stekla za njim. Prav res sem se počutila kot en izigran mačji butelj. Porka mačorka!!!

In tako sva dirjala kot gepard za antilopo, kar je na parketu precej težko in zahteva obilo spretnosti, a vseeno te rado pogosto obrne, največkrat kar pri polaganju ovinkov, in katapultira v kakšno reč, ki jo imajo ljudje, kot da je ta tam zanalašč, da jo dobiš po kožuhu.

Buške in udarci gor ali dol, bilo je naravnost mijavkastično in fenomenalno, ker je Snoopyu padel moj papirček na tla – in jaz sem mu ga s svojo elegantno belo tačico kot nekakšna hokejistka oddrsala izpred brk. In je zamrgodel on. Kakšno zmagoslavje! Zdaj je on tekel za mano.

Igra je gibanje

Ta najina zabavna igra je trajala kar lep čas in vlogi sva še večkrat menjala. Tudi Snoopy se je pokazal kot odličen igralec, začuda navkljub svoji starosti. Najboljše in sploh noro dobro pa je bilo to, da je mačkonar premigal svoje viseče salo, ki je poplesavalo kot panakota na krožniku slavnega Ramseya. Zdaj pa ne recite, da ga nimam iskreno rada, ker skrbim za njegovo kondicijo.

In ko sva se tako do izmučenosti nalovila, sva se oba ulegla na svoj prostorček in blaženo potopila v mačje sanje. Moji človeški mami pa je ostala najina igrača kot opomin, da se vsako smet takoj res ne pospravi.

In še nasvet za mačkovseznalce:

Vredno je kdaj tudi deliti svojo igračo, seveda naj to le ne bo prepogosto in nikakor ne redno.